Rupert Gole, župan občine Šentrupert (Foto: Alenka Lamovšek)
Ljudje

V občini Šentrupert so lahko na marsikaj ponosni

Ljudje - torek, 11.03.2014 ob 10:31

Rupert Gole je eden najuspešnejših slovenskih županov, inovator, po izobrazbi in duši arhitekt. Z njim je Šentrupert na Dolenjskem kot ena najmanjših občin v Sloveniji dobil prvi v celoti lesen nizko energijski otroški vrtec pri nas in Deželo kozolcev kot prvi muzej kozolcev na prostem na svetu. V občini, ki sodi med uspešnejše v Sloveniji, se ponašajo s številnim priznanji in z nagradami. Šentrupertski župan povezuje ljudi in generacije in meni, da spremembe vodijo k razvoju.  

Za vašo občino Šentrupert lahko rečemo, da je inovativna. Kaj bi poudarili kot glavne dosežke?
Naredili smo na primer popolnoma lesen nizko energijski montažni vrtec. Poleg tega, da je vrtec zgrajen iz lesa, se ogreva na lesne sekance. V kleti vrtca smo namreč zgradili kotlarno, ki skupaj z vrtcem ogreva tudi osnovno šolo, telovadnico in knjižnico. Tako smo med prvimi v Sloveniji vzpostavili celovit model trajnostne gradnje v javnem sektorju, ki je nadgrajen i s trajnostno rabo energije oziroma uvedbo obnovljivega vira energije.
Prvi na svetu smo postavili Deželo kozolcev, gre za prvi muzej s kozolci na prostem na svetu, ki je od odprtja v letu in pol privabil že več kot 22.000 obiskovalcev, na kar smo zelo ponosni.
Sicer pa smo v lesni biomasi že zelo zgodaj prepoznali dovolj velik potencial, na katerem temelji še nekaj drugih projektov, ki smo jih pripravili. V teh dneh smo končali gradnjo kotlarne v zaporskem kompleksu Dob, ki bo toploto proizvajala iz lesnih sekancev, ki bodo nastajali kot lesni odpad v lesno predelovalnem centru Šentrupert. Tako zaključujemo finančne kroge, povezane z energijo v lokalnem okolju. Na ta način lokalno okolje največ pridobi, hkrati pa dosežemo najmanjšo obremenitev za okolje.
O Deželi kozolcev smo že veliko slišali tudi zato, ker v njej redno potekajo razna dogajanja tako za otroke kot odrasle ...
Na enem mestu smo zbrali 19 vrst sušilnih naprav, od tega je 17 kozolcev z vsemi tipi kozolcev, ki so zastopani v Sloveniji. Potem smo posadili stara drevesa, taka kot so jih včasih rasla na domačijah. V Deželi kozolcev se vedno kaj dogaja, tudi poroke, delavnice, izobraževanja. Preprosto se splača začutiti zgodbe, kako so nekoč živeli naši predhodniki. Kustosinja pripravnica Alenka Lamovšek obiskoval vodi na način, ki očara, saj obudi številne zgodbe. Sicer pa za največji muzej s kozolci na prostem na svetu skrbi tudi direktorica Dežele kozolcev Urša Repše, ki ima v programu številne aktivnosti: „team buildinge“, konference, mladim predstavljajo poklice, sprejema skupine.
Zdaj ste postali zbirališče kozolcev, vsi, ki imajo karkoli v zvezi s kozolci, vas kličejo.
Res je. Na nas se obračajo vsi tisti, ki so slikali kozolce, ki izdelujejo izdelke. Tudi moja pisarniška miza je polna različnih modelov in maket kozolcev. Ne samo, da smo oživeli kulturno dediščino in ji dali pomen, želimo tudi, da kozolec postane zaščitni znak Slovenije. Smo namreč edini na svetu, ki imamo kozolce, ki jih še danes uporabljamo. Gre za zelo lep primer, ki kaže na bogato kulturno dediščino, in s tem ga želimo ohraniti.
V vašem prejšnjem podjetju T-media ste delovali kot grafični oblikovalec multimedjskih vsebin. Menda ste kar osem let pripravljali multimedijske predstavitve za slovenske predstavnike Evrosonga, med drugim ste pripravili predstavitev za Regino. Za koga vse ste delali in kakšno je bilo to sodelovanje?
Na to področje nam je pravzaprav uspelo prodreti zato, ker smo kot prvi v Slovenji pripravili CD+ za glasbeno skupino Društvo mrtvih pesnikov, ki so bili naši vrstniki in prijatelji. Vse skupaj je bila na začetku bolj zabava in dokazovanje samim sebi, kaj znamo in zmoremo, kar pa je pozneje preraslo v resen in dolgoletni posel. Na TV Slovenija nas je peljal Goran Šarac, ki je imel takrat v Ljubljani podjetje za izdelavo glasbenih zgoščenk. Ko je videl, kaj znamo narediti, se je dogovoril za sestanek v Ljubljani in tam smo imeli priložnost pokazati naše delo. Najprej smo, kot rečeno leto 1996, dobili posel za Regino, pozneje pa vse po vrsti, ki so ji sledili. Sam sem vsako leto sodeloval osem let zaporedoma, potem pa sem iz podjetja izstopil in ustanovil svoje podjetje. Tako sem predstavitve pripravljal za Karmen Stavec, Duo Platin, Darjo Švajger, Nušo Derenda, Sestre…Spomnim se, da sem vedno z zanimanjem gledal izbor Emo, ker sem vedel, da bo potrebno za zmagovalca pripraviti predstavitev. Še najbolj me je zaskrbelo, ko so zmagale Sestre… Z vsemi je bilo sodelovanje prijetno, z veliko smeha in zabave.
Bili ste že v Nemčiji na raziskovalnem inštitutu Fraunhofer z izjemno dobro plačano službo. Kaj vas je gnalo, da ste se vrnili?
Bil sem gostujoči raziskovalec na tem inštitutu v Bonnu. Tja sem bil pravzaprav povabljen zaradi simulacije delovanja platforme za učenje na daljavo za področje gradbeništva in arhitekture, ki sem jo prikazal na srečanju v Parizu v okviru projekta WINDS (»Web based inteligent design tutoring System«). Bil sem tako vešč grafičnega oblikovanja uporabniških vmesnikov, da sem oblikoval in sestavil model delovanja platforme, ki je bila všeč večini profesorjev iz 23 evropskih šol. Glede na to, da je bil inštitut Fraunhofer zadolžen za programiranje platforme, so me povabili v ekipo in z njimi skupaj smo nato nadaljevali projekt. To je bil izjemna izkušnja. Navdušen sem bil nad inštitutom in vso opremo, ki sem jo lahko uporabljal. A ko sem ob kakšnih štirih popoldne vsak dan zaključil z delom, sem ostal sam, saj kakšnega občutka za druženje zunaj delovnega časa moji sodelavci ravno niso imeli. To je bilo predvsem tisto, česar niso odtehtali denar in drugi pogoji. Pogrešal sem Slovenijo, prijatelje in druženja…Kljub ponudbi, da ostanem, sem se odločil za vrnitev.
Kar šest let ste vodili tudi Turistično društvo. So vas predvsem takrat vaši sedanji občani bolje spoznali?
Zagotovo so me takrat bolje spoznali, saj sem organiziral veliko prireditev in koncertov, ki sem jih kar sam povezoval. Še danes ne vem, kako sem si vse to upal. Tudi ta izkušnja je bila dobra. Pomagala mi je pri premagovanju treme pred javnim nastopanjem. Kot  bi vedel, da bom nekoč kandidiral za župana ...

 

Komentarji
  • sobota, 12.04.2014 ob 20:58
    Eden tistih, ki imajo vizijo.
  • sreda, 18.06.2014 ob 11:29
    Great post with lots of imaontprt stuff.
  • petek, 18.07.2014 ob 21:28
    XxCuBR A big thank you for your article post.Really looking forward to read more. Cool.
  • sobota, 19.07.2014 ob 10:28
    P3L9XP Really appreciate you sharing this blog.Really looking forward to read more. Great.
  • sobota, 25.10.2014 ob 02:41
    hbkWKi lxwanqavgppr, [url=http://sjhvlsvrrtwd.com/]sjhvlsvrrtwd[/url], [link=http://pmiksszeturf.com/]pmiksszeturf[/link], http://yuawfvnuxbrn.com/
  • ponedeljek, 21.11.2016 ob 01:08
    alpprq54u2
    ekknrwziog
    hs8d0dydr8
    [url=http://oup6al4a3rqqzblbkdxl.com]zt9idfp8yj[/url]
    [url=http://yaar84jm.com]fu65mikpw4[/url]
    [url=http://ea29k5cb.com]4adkzi0x6u[/url]
    http://xgwwmbw0rlzcj0.com
    http://jty7pyr92ip1bn5m32.com
    http://t0qaryqsv5w.com
  • ponedeljek, 21.11.2016 ob 05:53
    rua0ee5t7a
    in0q08sbnc
    e7y2ewfa2k
    [url=http://liextnrejqik.com]itx58miiut[/url]
    [url=http://v1va0c3moyzur.com]g70jfj831b[/url]
    [url=http://lkdttd58bgl0xoh6tu.com]2uxq4a9paj[/url]
    http://qxrbpzf7upz0r.com
    http://762h6q8jr7d1a5ui2.com
    http://zqwej05n9n.com
  1. Dodaj komentar